Partizani in domobranci med WW2: del 1

Kot sem napisal že v “Excerpt-u” od objave bom v tejle objavi, ki “odpira” serijo objav (predvidoma treh) o partizanih, NOB, komunistični partiji in kolaboraciji in domobrancih med drugo svetovno vojno (v naslovu “WW2“) in po drugi strani o komunizmu, demokraciji, Cerkvi in političnih sistemih ali svetovnih ureditvah nasploh, vam bom za uvod v to serijo objav v bistvu samo ponudil v branje enega od mojih “pisem bralcev” v časopisu Delo (kot odgovor gospodu Antonu Podgoršku), tokrat celo v “Sobotni Prilogi“. Seveda pa bom dodal tudi par razlag tega pisma/članka, oziroma nekaj misli povezanih z njim. O tem sem sicer tudi že na kratko pisal v objavi z naslovom: “23. Spet moje Pismo bralcev v Delu || 11.08.2006“: http://tayiper.blog.volja.net/?cid=2592 na mojem sedaj “zapuščenem” Volja blogu.

Prosim, ne me pa narobe razumeti, po mojem mnenju se je v socializmu celo relativno dobro živelo; jaz osebno ga celo nekako pogrešam (napram sedajšnjem kapitalizmu, torej gonji za službo/plačo itd.); moj “point” je bil čisto drugje. Fora je v tem, da bi po mojem vsak (vsaka stran) morala priznati svoje napake, če hočemo kam priti. Hotel sem reči samo to, da naj vsak pobriše pred svojim pragom. Pač, kot se nikakor ne strinjam s cerkvijo in sploh s kolaboracijo (na kakršenkoli že način), se po drugi strani tudi ne morem strinjati recimo s t.i. monopolizacijo odpora (torej: “lahko se borite proti Nemcem, ampak samo pod okriljem partije”), čistkami, zapiranji (Goli otok itd.), pa z medvojnimi in povojnimi poboji in to ne samo “ta belih”; dostikrat se je “čistilo” tudi med samimi partizani, ki niso bili “ideološko sprejemljivi” (o tem tudi več v prihdnjih objavah) in ostalimi zablodami zadnjih 50 let, ki jih je prinesel ta sistem. Me res zanima, kdo bi si želel živeti v sistemu (jah, še posebno takozvani levičarji), kjer so te lahko zaprli, če si kaj preveč naglas rekel, izrazil svoje (oblasti nevarne) misli in tako dalje??

Samo pismo pa gre takole:

“Obsoditi zločine in zla dejanja obeh strani”

Kratek odziv na pismo bralcev, ki ga je napisal gospod Anton Podgoršek, dipl. iur., in je bilo objavljeno v Sobotni Prilogi 24. junija 2006. Naj že kar takoj na začetku povem, da sem glede teh reči zgodovinsko popolnoma neobremenjen (predvsem zaradi svoje mladosti); s tem mislim, da a priori ne zagovarjam nobene “resnice” oziroma vidika dogodkov. Skratka, ne zagovarjam ne NOB, partizanstva, ali partije, ne domobranstva ali kolaboracije, sem pa goreč zagovornik nepristranskega pogleda na dotične stvari. Rad bi torej podal svoje videnje izjave nadškofa Perka; bojim se namreč, da je g. Podgoršek namenoma “spregledal” bistvo te primerjave, namreč, da je tako kot marsikaj drugega lahko tudi kolaboracija v nekem smislu relativna in da je možno nanjo gledati iz več zornih kotov, predvsem pa ne samo iz tistega, iz katerega smo bili Slovenci vajeni gledati nanjo v času Jugoslavije in komunizma, torej takorekoč zadnjega pol stoletja. Dalje, glede njegovega naštevanja razlogov, zakaj naj bi bila kolaboracija “umazana in naravnost svinjska”. Prepričan sem, da bi tudi t.i. nasprotna stran lahko naštela prav toliko razlogov za “umazanost in svinjskost” komunizma oziroma revolucije, tako da v tem naštevanju ne vidim ravno nekega smisla. Kot zadnje pa bi se dotaknil njegovega zaključka glede edine možne osnove za spravo. Ne vem, če g. Podgoršku ni znano kaj sprava pravzaprav je, vendar sem prepričan, da nikakor ni edina možna osnova zanjo opravičilo le ene od vpletenih strani. In konec koncev, kaj ni bila konkretno cerkev na zatožni klopi zadnjih petdeset let, brez prave možnosti zagovora? Za zaključek pa naj še dodam, da me izredno motijo razne manifestacije neobjektivnega pogleda na polpreteklo zgodovino, pravtako pa tudi pogled nekaterih na določene zadeve v sedanjosti. Opažam namreč trdno zasidran trend nekritičnosti (predvsem pri mladih), ki se izraža v kvazi liberalnih stališčih in odnosu do aktualne politike, svetovne ureditve in zahodne civilizacije nasploh, ki dostikrat meji že na nesamozavest, če ne celo na komplekse v zvezi z lastnim narodom in kulturo. Ampak o tem obširneje raje kdaj drugič.

Tadej Peršič
Bajtova 10, Ljubljana

Torej, jaz preprosto ne maram nikogar, ki bi mi rad predpisoval kako naj živim, kaj naj delam, kaj naj mislim. In iz tega razloga pač tudi komunizma ne maram, kakor tudi RKC-ja in Islama ne. Pa saj tisti, ki me bolje poznate veste, da sem v bistvu totalen liberalec (ali bolje svobodomiselnež) in sem nasploh zelo ne-standarden kar se teh reči tiče. Bolj je pa šlo pri članku za malo “izzivanja” in pa za tisti zadnji stavek. Namreč, res me predvsem pri mladih moti totalna nekritičnost glede raznih stvari. Od poveličevanja starih časov, do zaničevanja Slovenije, Slovenstva, naše kulture in pa tudi zaničevanja t.i. Zahoda (napram ostalemu svetu); recimo, govorim o teh stvareh, ki so sedaj nekako v “modi”: folk je proti Bušu, proti Izraelu, za Palestince, za Muslimane nasploh itd., pa se mi zdi, da dostikrat folk sploh ne ve zakaj, mogoče zato, ker so drugi?? Namreč, isto kot sem tudi jaz proti Bušu in isto kot nikakor ne podpiram vojne v Iraku (oz., ameriške okupacije); bil sem celo na demonstracijah in vrgel jajce v ambasado (hehe), se pa zraven ravno ne veselim ko vsaka bomba eksplodira v Iraku (kao, iz privoščljivosti, pa zato, da Ameriki pokažemo, da se je motila); ne samo, da mi je seveda tudi žal samo za ameriške vojake, ki umrejo, treba je vedeti, da v Iraku pač najbolj najebejo čisto navadni ljudje.

Skratka, hočem samo povedati, da so stvari dostikrat bolj relativne, kot se morda na prvi pogled zdi (ali z drugimi besedami, nikoli ni vse črno in nikoli vse belo), torej, noben sistem se do sedaj pač še ni izkazal za popolnega. Ampak dajmo to potem reči, ne pa se delati, kot da ga ni bilo (komunizma in njegovih slabosti), kot da se te krivice/svinjarije niso zgodile. In seveda, to še kako velja za obe stani. Pa brez zamere, saj smo vendar baje “odrasli” mar ne?? Jaz namreč s tem samo izražam svoja razmišljanja, nimam pa proti nikomur nič in nočem nikomur nič žalega. In še enkrat, kot sem tudi napisal v pismih bralcev: jaz a priori nisem na nobeni strani, tudi mi je jasno, da noben politični sistem ni nikakor popoln (bi pa vsekakor rekel, da je demokracija očitno še najbolj blizu “popolnosti”), ampak, kot se temu reče, dajmo reči bobu-bob in povejmo tudi kaj je bilo slabega v prejšnjem sistemu, ne pa si zatiskati oči, oziroma se delati, kot da se nekatere (slabe) stvari niso zgodile.

Lepe pozdrave, Tadej

3 Responses to “Partizani in domobranci med WW2: del 1”

  1. [...] Partizani in domobranci med WW2: del 1 [...]

  2. [...] Partizani in domobranci med WW2: del 1 [...]

  3. [...] Danes ob 4h zjutraj sem spet poslal e-mail z mojim novim dopisom za rubriko “PP poštni predal” za Delovo “Sobotno Prilogo“, ki bo izšla jutri. No in pa ker smo mi naročeni na večerno izdajo, držim SP od tega vikenda že v rokah in vam z žalostjo sporočam, da moje “pismo bralcev” ni bilo objavljeno. Predvidevam, da iz tega razloga, ker sem ga poslal malce prepozno (da bi bilo objavljeno že danes) in bo tako objavljeno naslednji teden. To možnost pa puščam odprto zato, ker so mi dosedaj pri Delu objavili prav vse prispevke, ki sem jih dosedaj poslal: štiri ali pet v sami dnevni izdaji časopisa Delo pod “ODZIVI IN PISMA BRALCEV” (ponavadi na strani 5., s podnaslovom “MNENJA”) in enega v SP; za tega zadnjega glej tudi eno od mojih prejšnjih objav z naslovom “Partizani in domobranci med WW2: del 1“: http://tadej.sopca.com/…/…med-ww2-del-1, kjer je tisto konkretno pismo tudi objavljeno. No, razlog pa je lahko tudi drugje, namreč v tem, da sem bil mogoče malenkost preoster do gospoda Toneta Račkija (predvsem v zadnjih dveh stavkih), na čigar pismo sem odgovarjal. V tem primeru pa seveda ne pričakujem, da bo objavljeno, zato ga objavljam kar tule na mojem Sopca blogu. [...]

Leave a Reply