Partizani in domobranci med WW2: del 3

Kot rečeno, s tole objavo zaključujem serijo treh zaporednih objav (”del 1″, “del 2″, “del 3″) z naslovom “Partizani in domobranci med WW2″ o partizanih in domobrancih v drugi svetovni vojni, o komunizmu, demokraciji, Cerkvi, političnih sistemih oz. svetovnih ureditvah in tako naprej. Še enkrat torej: kot sem že napisal v prejšnjih dveh objavah: jaz že nasploh nisem kar tako na nikogaršnji strani (brez zares tehtnih razlogov in temeljitega razmisleka o stvari), tudi mi je jasno, da noben politični sistem ni popoln (je pa demokracija še najbolj blizu), ampak, kot se reče, dajmo reči bobu-bob in povejmo tudi kaj je bilo slabega v prejšnjem sistemu, ne pa se delati, kot da se nekatere te stvari sploh niso zgodile.

Mimogrede, moja babica je bila med WW2 dolgo časa v taborišču Ravensbrück, kjer je, kot se mi zdi edina slovenska zdravnica, reševala sojetnicam življenja npr. tudi s takimi rečmi, da jim je ob soju sveče izrezala & spremenila vtetovirane številke; če bi jo pri tem dobili, vi najbrž tega sedaj ne bi brali, ker po vsej verjetnosti tudi mene potem ne bi bilo. Potem brat od enega od mojih dedkov je umrl v Mauthausen-Gusen-u in veliko drugih sorodnikov je bilo tudi “interniranih” (ali pa so umrli v partizanih), tako da verjemite, da sigurno nimam nikakršnega razloga, da bi maral Nemce, ali domobrance, ali kogarkoli od okupatorjev in njihovih pomagačev. Poizkušam pa vseeno misliti s svojo glavo (kolikor se pač da) preverjati dejstva in to po možnosti iz več zornih kotov), predvsem pa se zavedam tega, da je dejstvo, da stvari nikoli niso črno-bele, da obstaja več “resnic” in pogledov na stvari oziroma dogodke iz preteklosti. Kot en tak primer: tudi vojna v Jugoslaviji seveda ni bila 100% srbska krivda, pa čeprav danes ves svet vse vali na Srbe itd.

Tukaj je Google rezultat iskanja za “Ravensbrück” (ali še link do SERP-a za iskanje za “Ravensbruck“, brez “umlauta”) in pa še rezultat iskanja za “Mauthausen“. Tule pa sta še članka “Ravensbrück concentration camp” in “Mauthausen-Gusen concentration camp” na angl. varijanti “Wikipedia” strani.

Sedaj pa nazaj k “on-topic” zadevam. Torej, kot najbrž dobro veste, je bilo v t.i. “nacionalizaciji” veliko ljudem vzete veliko lastnine (ki jim jo je takratna oblast zaplenila): ali je bilo to po vašem mnenju po moralnih/etičnih načelih pravično?? Pomislite recimo, da bi bila jutri neka nova, recimo temu “cerkvena revolucija” in bi se odločili vam zapleniti hišo; kako bi se počutili, bi se vam zdelo prav Torej zanima me vaš objektven pogled na vse to, se vam to zdi pošteno?!! Dalje, kaj bi ta isti folk naredil (v večini visoki funkcionarji partije), če bi sedaj v tem času nekdo (klošar, djanks, ali kdorkoli že pač) prišel na njihov vrt ali kar v hišo in začel delati to in ono, prestavljati stvari, ali bi se pa kar poskušal naseliti. Bi bilo to prav, bi sprejel to?

Ker namreč v komunizmu itak kao ni bilo privatne lastnine (oziroma se jo je celo preziralo), torej v smislu, da je bilo v bistvu vse od vseh, t.i. “družbena lastnina” in tako (v teoriji seveda) sploh ne bi mogel reči: “hej, to je moj/naš vrt, kaj počneš tukaj, odidi“. Kot sem tudi že napisal, me prav zanima, kdo bi rad živel v sistemu, kjer so te lahko zaprli, če si kaj “neprimernega” rekel, ali če si bil “ideološko nepravi” človek in “nevaren državi” ali bolje “državni sovražnik”. Namreč, jaz cenim prav to, svobodo govora/misli (napram enoumju, eno-strankarstvu, “ideološki čistosti” in kar je še tega sranja), ki je več kot očitno v prejšnjem sistemu pač ni bilo.

Mogoče samo še opomba, da ne bo kakšnega nesporazuma: te tri objave so bile tudi delno “konvertane” iz raznih mojih e-mailov “listi” mojih prijateljev, katere redno zasipavam z njimi. :)

P.S. – Spet pa sem se trudil s čim hitrejšim pisanjem/formatiranjem te objave in hehe, pred tem sem celo hitel na poti domov (torej, da bi prišel pravočasno domov), vse ponovno z namenom, da bi objavil to objavo še pred polnočjo, glede na to, da sem prejšnji dve objavi objavil v istem dnevu in se mi je tako zdelo smiselno, da je ta tretja objavljena čimprej za včerajšnjima dvema.

Pozdrav, Tadej

4 Responses to “Partizani in domobranci med WW2: del 3”

  1. [...] No pa začnimo: v glvnem bom danes govoril predvsem o moji babici po očetovi strani prim. dr. Majdi Mačkovšek-Peršič, za katero sem napisal v zgoraj omenjeni/linkani objavi, da je imela dokaj resne zdravstve težave odkar se je vrnila iz U.K.; vsake dva dni ji je namreč postalo slabo in je bila iz tega razloga zelo slabotna kar skoraj cel teden in še dlje. Skratka, med drugim vas tako tudi obveščam (predvsem tiste moje prijatelje, ki jo osebno poznajo), da je sedj že veliko bolje z njo. Aha kot čisto bajdvej, ta babica je tista, katera je bila med drugo svetovno vojno dolgo časa v taborišču “Ravensbrück” (”interniranih” pa je bilo še veliko drugih mojih sorodnikov, ali pa so umrli v partizanih), kjer je reševala sojetnicam življenja tako, da jim je ob soju sveče izrezala/spremenila vtetovirane številke in jih s tem naredila mlajše, kot so bile v resnici (če bi jo pri tem dobili, vi najbrž tega sedaj ne bi brali, ker po vsej verjetnosti tudi mene potem ne bi bilo); o tem sem kot rečeno že pisal v objavi naslovljeni “Partizani in domobranci med WW2: del 3“: http://tadej.sopca.com/…/…med-ww2-del-3, v seriji treh zaporednih objav o tej temi. [...]

  2. [...] pisal na tem mojem blogu, konkretno na primer v “trilogiji” treh objav (poglej si tole, tole in tole objavo), v katerih sem pisal malo na splošno o partizanih in domobrancih med drugo [...]

  3. [...] ko sem babičina pogumna dejanja v Ravensbrück-u omenil že v tej objavi, kjer sem med drugim napisal sledeče. Mimogrede, moja babica je bila med WW2 dolgo časa v [...]

  4. [...] je na internetu brskala za podatke o taborišču v Ravensbrucku in je tako na mojem blogu zasledila tisto objavo (predvidevam vsaj, da to, kajti drugje nisem omenjal Ravensbruck-a), v kateri pišem o svoji [...]

Leave a Reply