Moji recimo temu pešaški podvigi: del 2

Še druga po vrsti od dveh objav o nekaterih mojih najbolj izstopajočih “pešaških podvigih” (prva je bila včerajšnja), ki sem jih opravil do sedaj; v prejšnji objavi sem opisal pot na Triglav in nočni spust čez Komarčo (in še nekaj drugih takih avantur), danes pa nadaljujem z drugo tako zgodbo, ki pa se tudi tiče Komarče. Še enkrat pa poudarjam, da je bila hoja za mene od nekdaj nekaj sproščujočega in prijetnega, sploh ko gre za relatvno kratke razdalje po Ljubljani. In nikoli nisem razumel folka, ki se je za razmeroma kratke razdalje raje peljal z busom, kot da bi šel preprosto peš. Hmm, če malo pomislim, je mogoče eden od razlogov za to ta, da mi mama (celotno otroštvo, ko sem še živel pri njej) ni hotela kupiti PC-ja, češ da je “neumnost” itd. in da ona že ne bo imela teh “elektronskih” in “neosebnih” stvari doma in sem bil tako ves čas več ali manj zunaj, ne pa tak “zapečkar”, ko sem posal v zadnjih letih odkar imam računalnik.

Nadaljujem pa torej z drugim od dveh mojih največjih s Komarčo povezanih podvigov. Pri vsej stvari je šlo zato, da sem se enkrat pozimi (po mojem leta 2001) z nekim mojim prijateljem Timom začel dogovarjati za zimsko turo v gore; načrtovala sva te ture non-stop, v vsem tem času pa izvedla samo eno (isto pozimi) na Nanos, ki pa seveda ni nič takega, čeprav je bila tudi ta nekaj posebnega, ker sva se tudi vračala po cesti iz Nanosa v popolnem mraku. No, tokrat pa sva si vso stvar zastavila veliko bolj “velikopotezno” in se zmenila za pravo gorsko turo; skratka, šla naj bi čez Komarčo po dolini Triglavskih jezer, obiskala kakšen vrh, morda celo do Prehodavcev in še naprej. In tako pride večer pred dnevom, ko naj bi šla, tako da sem jaz imel že vse spakirano itd., bila je pa res nekam slaba vremenska napoved, tako da sva se zmenila, da se dokončno odločiva naslednji dan zjutraj. Dobro se še spomnim, da sem šel tisti večer v Žmauca in se ga z eno drugo (rožnodolsko) druščino dokaj pošteno napil. Kakoroli že, naslednji dan vstanem jasno dokaj pozno, pokličem Tima (ki pove, da ne bo šel), jaz pa sem si ne vem zakaj zapičil v glavo, da moram iti, magari sam; ehmm, mogoče zato, ker sem si že vse (opremo itd.) pripravil in tako dalje. Tako sem se na poti na avtobusno postajo oglasil še pri Timu (če me spomnim ne vara, sem šel na bus šele ob 13h ali 14h), da mi je posodil njegov cepin in že sem bil na poti v Bohinj.

In tako se tako pod Komarčo ob nekje 15h ali 16h, mimogrede, to je bila tista zima, ko ne v Ljubljani, ne v Bohinju ni bilo čisto nič snega, takorekoč skozi celo zimo. No, pod Komarčo je mogoče bilo nekaj “puha” po tleh, je pa tisti trenutek ravno začenjalo resneje snežiti. Torej se opremim za hojo: slečem tople obleke in so opasam “prusik” okoli pasu, da sem se občasno pripel na zajlo in hajdi v breg. Po dobre tričetrt ure sem tako že skoraj na vrhu, šele takrat se pa začnem zavedati, da se v bistvu že pošteno mrači, urghhh. Takoj ko prispem na vrh pa vidim, da je od tam naprej že lepih 15-20 cm snega, tako da mi je to zelo oteževalo kakršnokoli hojo. Malo me je takrat zagrabila “u izy” panika in sem nekaj poiskušal usposobiti mamin GSM, pa zaradi mraza ni delal (se sploh ni hotel prižgati), tako da mi je postalo jasno, da nazaj pač ne morem več in če hočem preživeti, bo treba noč prebivakirati na prostem pod milim nebom. Pot do koče pri Sedmerih jezerih je dolga, vsaj 2h in to poleti (pa še vedel nisem, ali je koča sploh odprta), snega je bilo resnično preveč za normalno hojo in skoraj je že bila noč.

Tako sem se malo razgledoval okoli Črnega jezera (ki je tik nad Komarčo) in si po nekje pol ure z baterijo našel takorekoč idealen “brlog” pod neko skalo. Ležišče sem si uredil kakor sem vedel in znal (na srečo sem imel res veliko opreme s sabo v mojem “Karrimorju”), torej na tla sem dal posebno polivinil-folijo, čez njo šotorko in za pod rit zunanje žepe od nahrbtnika (jah, dokaj te zebe, če ležiš na snegu), čez vse to pa spalno vrečo. Na sebi sem imel kakšnih 5 plasti oblek, tako da se je bilo kar težko zriniti v spalko. Aja, spomnil sem se še nasveta mojega taborniškega vodnika Ceneta, da je treba izkoristiti vsak košček opreme in sem dal noge v nahrbtnik. Oh in pa da ne pozabim še ene štorije: ko sem si poskušal segreti malo mleka, mi je skoraj razneslo gorilnik v ksiht, tako da sem ga zadnji hip vrgel proč od mene. No potem mi je čez kako uro celo uspelo dokaj normalno zaspati.

Tako sem se naslednji dan zbudil v popolnoma drugačni pokrajni; okoli mene so tekom noči nastali polmetrski kupi novozapadlega snega. Aha, potem ko sem vstal tudi našel tisti gorilnik, ki sem ga na srečo uspel zapreti, preden sem ga odvrgel, tako da sem si zjutraj (no, najbrž je bilo bolj opoldne) lahko tudi pogrel nekaj mleka. Nekako sem se tolažil v smislu: “glavno da sem ostal živ, samo še v dolino pridem, pa sem rešen …” in sem tako potem pospravil stvari v nahrbtnik, odtacal po stopinjah nazaj do Črnega jezera in nato po zasneženi Komarči še v dolino/civilizacijo, kar niti ni bilo preveč težavno, nikakor pa ne preprosto, hoditi mimo prepadov po vsem tem novozapadlem snegu. Nato sem od koče pod slapom Savica odštopal do ene gostilne “Rupa” in se tam nažrl štrukljev, in spet zaštopal en avto do Ljubljane; na poti sem od utrujenosti zaspal. Priznam pa, po vsem tem sem se počutil nekam totalno junaško.

Kot mi je po tem pripetljaju rekel moj prijatelj Matevž, če bi me preveč zeblo bi lahko tudi celo noč telovadil. Ampak problem je v tem, kdaj se odločiš, da te “preveč zebe”; hočem reči, lahko bi preprosto zaspal in zmrznil.

P.S. – Pa da ne pozabim še ene čudne stvari: v mojem bivaku/brlogu sem, ko sem si pripravljal prenočišče globoko pod skalo našel en tak čuden predmet (ki ga še sedaj hranim), še najbolj bi rekel, da spomninja na tiste reči za držati kup bankovcev skupaj.

Tadej

One Response to “Moji recimo temu pešaški podvigi: del 2”

  1. [...] o življenju, filozofiji ipd. « Blogi in njihova uporabnost; nekaj linkov itd. Moji recimo temu pešaški podvigi: del 2 [...]

Leave a Reply