O mojih življenjskih iluzijah in še čem

Tole današnjo objavo sem si najprej sicer zamislil kot pisanje glede moje “superiornosti” nad drugimi v dojemanju sveta oz. v razmišljanju (glej spodaj takoj prvi odstavek pod tem uvodnim tekstom), ki sem se je zavedel v vrtcu, a sem se potem spomnil, da sem tudi jaz sam v tistem obdobju (med recimo 5. in 7. letom) in še kasneje “gojil” nekatere, kot jim sam pravim, življenjske iluzije (katere so se mi potem “razblinile”), tako da po drugi strani to glede moje “superiornosti” nad vrstniki pravzaprav niti ne drži.

Najprej torej o v bistvu res enem samem razlogu, zakaj sem se sploh počutil “superiornega” napram drugim. Zadnjič sem se namreč spomnil, da se je v vrtcu večkrat zgodilo, da se je komu kaj zgodilo (je npr. padel po tleh in se popraskal ipd.), takoj zatem pa začeli vpiti: “Mami, mami, ueee, ueee, mamica, ueee!!” (torej klicati svojo mamo), jaz pa sem se jim čudil, zakaj vendar to počnejo, ker je vendar jasno, da njihove mame takrat pač ni bilo tam v bližini in je bilo torej tako početje (klicanje mame, ki je bila takrat v službi kilometre stran od tam) popolnoma nesmiselno.

Medtem ko pa sem se kasneje spomnil tudi parih svojih podobnih nesmislov. V tistem obdobju (in tudi kasneje) sem se namreč sam pri sebi oklepal nekaterih iluzij glede življenja, ki so se mi, kot rečeno, kasneje v življenju “podrle”. Konkretno, če pustimo iluzijo glede obstoja Božička, Miklavža in Velikonočnega zajca, za te, torej da ne obstajajo, mi je enkrat na sprehodu na Rožniku povedala mama in sem bil čisto zaprepaden, pa tudi užaljen, ker me je vsa ta leta metala na finto, mislim predvsem na moje prepričanje (oz. bolje vero v to), da jaz in moja oče in mama nekako nikoli ne bomo umrli, pa čeprav sem takrat že vedel kaj je to smrt (in da skratka obstaja), ampak sem nekako upal, da sem jaz nekako poseben in se bo pri meni (in moji družini) zgodila izjema in bomo torej izvzeti.

Dalje, glede omenjene moje posebnosti (napram ostalim), imel sem tudi neko obdobje, ko sem se spraševal (oz. dvomil v to), ali ostali ljudje/vrstniki sploh razmišljajo oz. lahko bi rekel čustvujejo (ali jih skrbijo stvari, se sekirajo zaradi slabih reči itd.), ali pa se to “dogaja” samo meni oz. v moji glavi; razlogov za to je bilo več, eden pa sigurno tisti, da sem se, kot rečeno, glede razmišljanja in dojemanja sveta nasploh v tistem času počutil “superiornega”.

Tadej

Leave a Reply