Moje socialno življenje v zadnjih letih

Za tokrat pa sem si zamislil objavo, ki bo (iskreno!) pisanje o mojem socialnem življenju (poudarek je na zadnjih letih) in točneje o trenutnem zapačkarstvu in kako je sploh do tega prišlo, da sem se iz nekoga, ki je bil večino mladosti stalno v družbi prijateljev (po cele dneve smo “hengali” okoli, zlasti po “našem okolišu”), prelevil v nekoga, ki je, skorajda bi lahko temu rekel samotar. Skratka temu postu bi lahko rekel tudi “kratka zgodovina mojega socialnega življenja“. :) Naj priznam, da je večina besedila pobrana iz e-mail konverzacije s kolegom, ker pač je veliko lažje že imeti napisan tekst (in ga samo primerno preurediti, kaj dodati), kot pa začeti iz nule.

Če začnem z vrtcem, nisem bil čisto nič posebnega (nisem odstopal od ostalih), imel sem svoj krog parih boljših prijateljev, z vsemi pa sem se dobro razumel. Potem kasneje tekom cele O.Š. pa sem bil celo bolj med tistimi bolj glasnimi, zajebanti, tudi problematiki (mislim npr. na ukore ali zaradi neopr. ur, nedostojnega obnašanja do učiteljev ali zaradi takih in drugačnih “pizdarij”, skratka stvari, ki so ble prepovedane). Glede teh pizdarij, kot smo jim sami rekli (kot čisto banalen primer: metanje kep v mimoidoče, zajebavanje vseh mogočih ljudi, od učiteljev in hišnika na šoli tekom šolskega časa, do “tečnih stark”, smetarjev in čisto naključnih bitij popoldne), res, glede tega bi lahko napisal celo knjigo. :) Bistvo pa je, da sem bil cele popoldneve naokrog s svojo klapo.

Potem v času gimnazije je bilo življenje dalje zelo podobno kot prej (samo kar se pizdarij tiče smo se morali malo umiriti), torej po cele dneve sem bil non-stop v družbi s prijatelji naokoli po Ljubljani (predvsem mislim na “naš okoliš” tu okoli Cankarjevega doma, Maxija, Ferenta, Mirja – rimskega zidu). Čeprav pa sem dejansko že takrat imel to “posebnost”, da sem si znal vzeti čas tudi samo zase, v bistvu kar pogosto (če sedaj pogledam za nazaj). In eno obdobje sem se celo čudil (in jim to tudi omenil) eni taki trojici sicer takrat mojih dobrih frendov, ki so bili dejansko skupaj po 10-12 ur na dan, vsak dan.

Razlika med mano in “njimi” je bila pa ta, da jaz sem imel več različnih družb, eno so bili npr. moji sošolci iz gimnazije, drugo so bili “rožnodolci” (stari prijatelji iz okolice, eni še od konca O.Š. dalje), trejte so bili ta družba random ljudi, ki smo se poznali iz različnih logov (nekateri so bili recimo paralelka iz O.Š., druge sem poznal iz tabornikov, tretji so bili “drogeraši”; spoznali smo se prek skupnega kajenja trave na “Rimcu” – rimskem zidu na Mirju), imel sem še prijatelja Borisa še iz vrtca (voznik rešilca, ki ga pa res poznam že celo življenje), pa še par drugih takih posameznih prijateljev (ki bil jih težko kam umestil) in v tem smislu sem jim “očital” pomanjkanje pestrosti (očital tej trojici frendov, v smislu da je pri njih vsak dan eno in isto; isti ljudje, iste debate itd.). Jaz sem bil recimo čez vikend v petek v Rock Caffe (bivši Medex) in tam naokoli s sošolci iz Šubičeve gimnazije, v soboto smo kurili ogenj in ga popivali v Rožni Dolini z rožnodolci, v nedeljo sem šel na šah ali sprehod po progi z Borisem (vlaki in železnica, to najina skupna strast/navdušenje), potem med tednom pa v ponedeljek en dan s “tisto trojico” in mogoče isto z njimi tudi v torek (pa ne cel dan!), v sredo spet s kakšnim tretjim kolegom, v četrtek spet s kom četrtim itd. Pa pustimo sedaj to razliko med mojim pogledom na družeje in njihovim.

Nekako po 22-23 letu pa sem sploh nehal na ful hoditi ven (tisto, da si vsak dan nekje naokoli po več ur s kakšno družbo), enako sem kasneje tudi nehal “pod nujno” hodit ob petkih žurat (beri: se ga napit). Razlogov je bilo, sedaj ko gledam na stvar malo iz distance, več, a o tem kdaj drugič… Mislim pa da lahko priznam, da je imel sigurno malo prste vmes tudi računalnik, ki sem ga takrat končno dobil (kao za študij Arhitekture), poleg tega pa vsaj po moje tudi z leti vedno bolj trezen pogled na svet (pomanjkanje razlogov za “žuranje”, kar tako, zaradi žura samega), drugi življenski interesi, zanimanja itd.

No in končno, sedaj po 30 letu sem pa sploh postal “zapečkar”. Seveda se še vidim z Borisom (ima pa naporno službo in 2 otroka, tako da je tudi kar se časa tiče kdaj problem), pa še številnimi drugimi posameznimi dobrimi prijatelji iz preteklosti, nikakor pa ne bi mogel več zase reči, da spadam v neko družbo, da sem del neke skupine ljudi, ki se (pogosto, vsak dan? :D ) družimo in ki smo klapa. Še najbližje moji družbi in (relativno) rednim srečanjem z isto skupino ljudi so skeptiki in naša mesečna srečanja Skeptiki v pubu v Zelenem Zajcu.

Pa tudi nasploh so mi taka ali drugačna “druženja” zadnja leta postala malce stresna oz. celo odveč. Pa naj bo to srečanje s kolegom, ki ga že dolgo časa nisem videl (to je v bistvu še najmanj “naporno”, sploh če sva sama), veliko huje so kakšne obletnice valete/mature ipd. Čeprav je pa res, da se na koncu vedno izkaže (pri teh obletnicah ipd.), da zadeva nekako pač gre mimo (tistih nekaj ur se pač družiš z njimi), po drugi strani pa je spet res, da če ne bi bilo vmes alkota (ki kao naredi ljudi bolj “iskrene” – a ja, a res? se nikakor ne strinjam. lahko jih naredi bolj sproščene, pa da jim popustijo zavore, z iskrenostjo pa to nima veliko veze!), bi bilo po mojem vse skupaj zelo drugače.

Ker niti ene obletnice valete in mature še ni bilo, kjer se ne bi vsi (razen tistih nekaj posametnikov, ki iz svojih osebnih razlogov ne pijejo alkohola) več ali manj totalno napili. Takrat je obujanje spominov na dogodke iz časov O.Š. ali gimnazije pač še toliko bolj “histerično” (če so/smo vsi alkoholizirani). Ja, dejansko bi lahko bila tudi za vse ostale taka druženja (brez alkohola) čustveno naporna. Da ne omenjam izmenjave tel. številk mobilnih telefonov in dogovorov v smislu “Ej stari, nujno se moramo slišat za kakšno pivo/kavico“, pa praviloma iz tega (teh dogovorov o nadaljnih srečanjih) nikoli nič ni.

Tadej

Tags: , ,

One Response to “Moje socialno življenje v zadnjih letih”

  1. tadej says:

    Da ne mešam tega gor v post (ki je tak kot je popoln), v tejle objavi o mojem “sovraštvu” do veselega decembra (in vsega povezanega s tem) sem že enkrat citiral Svetlano Makarovič, pa bom kar skopiral sem tam napisano:

    Ali kot je lepo enkrat povedala Svetlana Makarovič, ko je rekla, da je velika razlika med samoto in osamljenostjo oz. bi lahko rekli tudi med biti samotar (za kar se, čisto mimogrede, imam deloma tudi sam zadnja leta) in biti osamljen.

Leave a Reply