Hipokrizija pri nekaterih t.i. levičarjih

Žal je danes neka debata na socialnem omrežju Twitter sodu izbila dno in moram tole enostavno “zliti na papir”. :) Zdi se mi zelo žalostno, kako težko je zadnje čase izraziti svoje mnenje, ne da bi bil deležen besa in to ravno tistih, ki imajo vedno toliko za povedati o toleranci na sploh, strpnosti do drugače mislečih itd. Gre torej za problem, ki ga opažam v družbi (komunikacija osebno ali preko Interneta) in sicer zlasti pri raznih samozvanih svobodomislnežih in levičarjih. Sam sem namreč že večkrat doživel tudi zelo ostre verbalne napade in to niti ne zaradi mojih stališč, ampak bolj v smislu “Saj ti si vendar ‘naš’, zakaj se raje ne strinjaš z nami in delaš probleme?“.

Da bo že takoj jasno, v naslovu objave sem “t.i.” uporabil jasno zato, da sem s tem nakazal, da jih jaz nimam za take, za kakršne se sami imajo – in to ravno zaradi njigove hipokrizije!

Sedaj pa končno k bistvu tega posta. Danes sem imel na Twitterju “vročo” debato in v njej (seveda vljudno) vztrajal kljub žaljivkam določene osebe (ki je ne bom imenoval). In vse kar je bil problem z mojmi tviti je bilo to, da sem si “drznil” napisati, da čeprav podpiram proteste v Mariboru, se z nasiljem (izgredi po miroljubnih protestih) pač ne morem strinjati oz. s tistimi, ki so ga izvajali ne morem simpatizirati.

In sedaj pazite to, kaj je bil argument te osebe za napade (metanje kamnov itd.) na policiste? Citiram relevantni del tvita: “… , pa mirni protest ni imel učinka.” WTF?! Ali ni to že malenkost smešno? :( Ja kakšen učinek je bil pa dosežen sedaj po spopadih s policijo? Skratka napisati sem hotel samo to, da ne vidim smisla v spopadih s policaji, ki so pač samo opravljajo svoje delo!

Kar je pa zanimivo je pa to, da se (po mojem mnenju seveda, ki je pač že po naravi subjektivno) sam v tem razlikujem od večine, da se ne prištevam k nikomur (nisem niti “izključno levičar”, niti “izključno desničar”) in tako si me tudi nihče ne more “lastiti”. S tem mislim da enkrat za ene javno izjavim da nimajo (oz. česa niso naredili) prav, drugič za druge, odvisno pač od javno dostopnih podatkov, okoliščin, dokazov itd. Ampak žal je dejstvo, da če si tak (torej “od nikogar”), si po defaultu najmanj “popularen”, po moje že preprosto zato, ker si te nobena stran ne more lastiti, ali drugače povedano, zdi se mi, da imajo (eni in drugi) celo raje nasprotnika/sovražnika, ker zanja vsaj vejo, da bo vedno isto trobil (in je v tem smislu predvidljiv).

Resnično, ta nedoslednost oz. hipokrizija (in dvojna merila) me pri nekaterih levičarjih, svobodomiselnežih in strpnežih (karkoli se že imenujejo oz. jih imenujem) me res vedno bolj moti (ko opazujem kaj folk piše in kako razmišlja). Skratka to, da so nekateri levičarji hipokriti (s tem mislim da govorite eno in delate drugo) postaja tako boleče evidentno, da je kar žalostno videti to situacijo. Tako radi ob vsaki priložnosti pridigajo o enakopravnosti, sprejemanju oz toleranci do drugačnosti itd., zraven pa so sami enaki, ko gre za kršenje omenjenih vrednot. Pa bom sedaj kar (dobesedno) citiral tisti e-mail, ki sem ga kot rečeno enkrat napisal prijatelju:

V bistvu priznam da imam s tem osebno dokaj velik problem. Da sem velikokrat doživel verbalne “napade”, pa sploh ne zaradi mojih stališč kot takih, ampak bolj skoraj v smislu “pa saj ti si vendar ‘naš’, zakaj delaš ”probleme’ in se preprosto “ne strinjaš v vsem z nami?”.

En tak konkreten primer, ki se ga dobro spomnim je bil npr. v neki družbi, kjer je nek tip začel ostalim (ki so ga “odprtih ust” poslušali in niti eden si ni “upal” podvomiti o čemerkoli povedanem) razlagati o elitah, NWO, Bilderbergih, Rothschildih, Illuminati in ostalih takih teorijah zarote. Kot rečeno, vsi navzoči so ga z odprtimi usti poslušali in tekmovali kdo bo rekel kaj takega, da jih bo ta, ki ji to razlagal, “pohvalil” (v smislu kdo bo dal kak primer, ko bo on rekel “evo, to je to …“, “to je to o tem govorim“).

Tako da imam velik odpor do preveč homogenih skupin (oz. stališč) in morda res včasih malo provokativno kaj rečem ali napišem, morda kot nekak poiskus, da bi (samemu sebi) razgalil te ljudi kot take, ki ne dopuščajo drugačnih stališč v “svoji skupini” oz. postanejo celo napadalni do nekoga, ki ni popolnoma enakega mnenja. Pa nikakor ne da sbi si želel, da so taki, a na žalost se je vedno zgodilo to, da sem pri njih opazil neko blazno enoumje in dalje nestrpnost in napadalnost (če kdo ni “plaval s tokom”) in moji “socialoški ekperimenti” so bili kvečjemu odgovor na to, ker se pač s tem ne morem strinjati.

Dejansko je pri meni tako, da čeprav sem v osnovi strpnež in svobodomiselnež itd. (lahko bi mirno rekel liberalec oz. levičar), to pač ne pomeni, da a priori na vse stvari že od začetka gledam tako kot “mainstream” liberalci, strpneži, skeptiki, ateisti, ampak določene stvari (ki se mi pač iskreno zdijo vredne premisleka, oz. kjer nisem čisto prepričan) še sam globlje, objektivno in z distance gledano, premislim in analiziram.

Problem je pa v tem (in to sem večkrat doživel!), da čim v takih homogenih družbah povem svoje mnenje (ali malo drugačno stališče), me “mainstream” levičarji hitro označijo skoraj za “izdajalca”, v smislu “če se 100% ne strinjaš z nami” (in v vseh stvareh, kjer imamo ponavadi ista mnenja) “… si proti nam“. Kar pa je v resnici točno to, kar se najraje očita “desnici” (vsi vemo da je to znan Bushev citat), raznim totalitarnežem in raznim ljudem, ki slepo sledijo svojim vodjem.

P.S. In kot sem že večkrat povedal tudi tule na blogu, sem jaz več ali manj glede vsega neobremenjen in do vseh enako kritičen (pa naj bo debata partizani vs. domobranci ali kaj tretjega) in nikakor nimam kakršnih koli ekstremnih stališč (vrednih obsojanja), zato upravičeno pričakujem civilizirano debato od sogovornika. Kot primer takega pisanja na blogu glej recimo tole objavo o ljudeh, ki jim po mojem mnenju primanjkuje tiste zdrave osnovne skepse in njeno nadaljevanje, v kateri med drugim postam tudi besedilo enega drugega e-maila (poslanega čisto nekomu tretjemu) in na koncu dobesedno rotim ljudi, naj mislijo izključno s svojo glavo in ne sledijo vedno čredi (četudi je tisto, kar “čreda” pravi, slišati še tako prijetno za uho) in predvsem naj vedno tudi sami preverijo informacije, preden zavzamejo neko stališče oz. prepričanje.

Tadej

Tags: , , , , ,

2 Responses to “Hipokrizija pri nekaterih t.i. levičarjih”

  1. tadej says:

    Kot zanimivost glede omenjenega Bushevega citata (ki gre v resnici takole: “Either you are with us, or you are with the terrorists.“) sem na Wikipediji v članku You’re either with us, or against us odkril (glej pod “Historical quotations”), da so podobne reči izjavili tudi Jesus, Lenin in Mussolini. :( WTF?

  2. [...] gledano je ta post (po kategoriji, v katero paše, ne direktno po temi) dokaj soroden moji objavi o hipokriziji, ki jo že dlje časa opažam pri nekaterih (ali celo večini?) t.i. levičarjih oz. liberalcih, [...]

Leave a Reply